AMERIKA
DELITEV AMERIKE NA ANGLOAMERIKO IN LATINSKO AMERIKO JE LAHKO TUDI SPORNA
V naravnogeografskem pogledu je Amerika enoten kontinent, ki ga običajno delijo na dve (Severna in Južna Amerika) ali tri enote (Severna, Srednja in Južna Amerika). To delitev utemeljujejo tako z naravnimi kot družbenimi
razlogi, čeprav se v zvezi z njo poraja vse več upravičenih pomislekov.
Severni del Amerike, ki vključuje ozemlje ZDA in Kanade (v naravnem pogledu štejemo sem tudi »danski« otok Grenlandijo), najpogosteje označujemo kot Severno Ameriko. Zaradi zgodovinskih razlogov in še vedno močnega vpliva potomcev anglosaških priseljencev se za ta del celine velikokrat uporablja oznaka Angloamerika. Pojem Severna Amerika se v takih primerih izenačuje s pojmom Angloamerika. Za vse preostalo ozemlje, ki leži južno od meje med ZDA in Mehiko, pa se uporablja izraz Latinska Amerika. Glavni razlog za to je dejstvo, da sta ga v veliki večini osvojili in kolonizirali Španija in Portugalska, katerih jezika izhajata iz latinščine. Latinska Amerika ima šte- vilne skupne (predvsem družbene) značilnosti, vendar jo običajno delimo še naprej na Srednjo in Južno Ameriko.
Kljub enostavnosti in uporabnosti pa je delitev na Angloameriko in Latinsko Ameriko lahko tudi sporna. Iz obeh oznak so namreč izključeni vsi tisti, ki v Severni Ameriki niso anglosaškega, v Srednji in Južni Ameriki pa >>latinskega<< porekla. Gre za ameriške staroselce ter vse druge, ki so po rodu iz Afrike in Azije, pa tudi tisti z evropskimi koreninami v Severni Ameriki še zdaleč niso vsi potomci anglosaških, v Srednji in Južni Ameriki pa španskih in portugalskih priseljencev. Poleg tega ne- ustavljiv tok novih latinskoameriških priseljencev v ZDA in Kanado radikalno spreminja jezikovno podobo An- gloamerike in španščina je v precejšnjem delu ZDA že postala drugi (ponekod celo prvi) pogovorni jezik.
V praksi se srečujemo tudi z drugačnimi opredelit- vami in delitvami Amerike. Zlasti fizični geografi namreč prištevajo k Severni Ameriki tudi večji del Mehike, včasih pa celotno Srednjo Ameriko. Zaradi vse tesnejšega gos- podarskega povezovanja in globalizacije omenjene de- litve Amerike izgubljajo pomen, saj jih družbenogeo- grafski procesi prehitevajo oz. izničujejo. Eden takih dogodkov je bil nastanek Severnoameriškega spora- zuma o prosti trgovini (angl. North American Free Trade Association, s kratico NAFTA), ki poleg ZDA in Kanade vključuje tudi Mehiko. Sporazum je stopil v veljavo leta 1994. Latinskoameriška država Mehika se je s tem spo- razumom tako v očeh Mehičanov kot tudi »severnih«< Američanov dejansko potrdila kot del Severne Amerike.
ANGLOAMERIKA
Severna Amerika
AT
Srednja
INSKA
Amerika
TIHI
OCEAN
ATLANTSKI
OCEAN
Južna
Amerika
AMERIKA
مصر
Delitev Amerike na Angloameriko in Latinsko Ameriko ter na Severno, Srednjo in Južno Ameriko
68
KOLUMBOVO »ODKRITJE« AMERIKE IN NJEGOV POMEN
Leta 1492 je Krištof Kolumb pristal na delčku »novega sveta«, o katerem je menil, da je Indija. Ta dogodek je v temeljih spremenil dotedanjo zgodovino človeštva. Z vidika tedanjih Evropejcev je bilo Kolumbovo dejanje nekaj veličastnega. Pomenilo je odkritje Novega sveta ter prodor evropske kulture in civilizacije v dotlej neznane dele sveta. Vzneseno Kolumbovo civilizacijsko poslanstvo pa je hitro dobilo gospodarski značaj in se sprevrglo v zače- tek kolonialnega osvajanja sveta.
V očeh številnih Evropejcev Kolumbovo »odkritje« Amerike še danes velja za »srečanje dveh svetov«, ki sta od- tlej pomembno vplivala drug na drugega. Povsem drugače pa to razume večina Latinskoameričanov. Prodor
Latinska Amerika
Španskih konkvistadorjev vidijo predvsem kot brutalno uničenje starih indijanskih civilizacij Aztekov in Inkov ter podjarmljanje staroselskega prebivalstva.
Azteška in inkovska civilizacija sta se razvili povsem ločeno od evropske, zato težko primerjamo njuno teh- nološko raven in stopnjo družbene organiziranosti s tisto v Evropi. V nekaterih pogledih sta za njo presenet- ljivo zaostajali, saj npr. nista uporabljali kolesa, železa, smodnika itd. Po drugi strani sta razvili nekatere tehno- loške pridobitve, ki so bile primerljive s tehnološko ravnjo istočasnih civilizacij v Evropi in Aziji ali so jo celo prekašale.
Ostanki inkovskega mesta Raqchi v Peruju
Najtemnejša posledica Kolumbovega »odkritja« je zagotovo demograf- ska katastrofa, ki je doletela staroselsko prebivalstvo in je ena največjih v človeški zgodovini. Število staroselcev se je v 150 letih zmanjšalo za okoli devet desetin. Katastrofa je bila v največji meri posledica neodpornosti indijanskega prebivalstva proti boleznim, ki so jih nehote prinesli Evropejci.
Upodobitev španskega osvajalca
H. Cortesa (mož z majhno glavo in od sifilisa deformiranimi nogami na levi) kaže velik prezir mehiškega slikarja D. Riviere do nekdanjih konkvistadorjev.
ulični blok glavna cerkev
upravne zgradbe
trgovine
Španci so na osvojenih ozemljih uvedli radikalne spremembe naselbinskega sistema. Staroselce so pre- selili z njihove zemlje v novoustanovljene vasi in mesta. Zgradili so jih po španskem vzoru, da bi uporabljali isti način javne uprave, kot so ga bili vajeni iz Evrope. Zna- čilna stara središča kolonialnih mest so se ohranila do danes. Njihova zasnova je v različnih državah skoraj enaka. Najstrožje središče mesta je osrednji trg (špan. plaza), kjer je danes družabno zbirališče prebivalstva in prostor za vse pomembnejše družbene dogodke. Ob eni stranici glavnega trga leži glavna cerkev, ob drugih pa najpomembnejše upravne zgradbe, zgrajene v značil- nem kolonialnem slogu. Na območju trga ali v bližnjih ulicah so trgovine in uradi. Okoli se širijo stanovanjske četrti, v katerih so stanovanjski bloki razporejeni v obliki Idealizirana zasnova španskega kolonialnega mesta šahovnice.
E+3
bivalno območje španske elite bivalno območje drugih Špancev
S prodorom v Novi svet je prišlo do velike svetovne izmenjave kulturnih rastlin. Evropejci so v Latinsko Ameriko prinesli nekatere domače živali (npr. govedo, konje, ovce idr.) ter kulturne rastline, ki so še danes zelo pomembne za tamkajšnje kmetijstvo (npr. riž, banane, sladkorni trst, jabolka, pšenico idr.). Po drugi strani je Evropa oz. Stari svet iz Amerike dobil koruzo, krompir, paradižnik, ananas, tobak in številne druge kulturne rastline. Osvajalci La- tinski Ameriki niso prinesli le novih kulturnih rastlin, ampak so povsem spremenili način dotedanje kmetijske proizvodnje. S tem se je začel močno spreminjati tudi videz pokrajine, marsikje pa so z novim načinom kmetova- nja povzročili velike okoljske probleme.
69
1
!
Latinska Amerika je bila tisti del sveta, na katerem so Evropejci naj- prej uvedli kolonialno gospodar- stvo. Na neki način je bil tukajšnji evropski kolonializem predhodnik sodobnega globalnega gospodar- stva. Temeljil je na izkoriščanju kme- tijskih pridelkov in surovin, ki so jih v končne proizvode predelovali zu- naj Latinske Amerike, kamor se je stekal tudi dobiček. Današnja Evro- pa kot eden najbogatejših in gospo- darsko vodilnih delov sveta bi se morala za svoj položaj v marsičem zahvaliti prav gospodarskim koris- tim in izkušnjam, ki jih je dobila s kolonialnim gospodarstvom, ki se je začelo v Latinski Ameriki.
Osrednji trg v Cuscu (Peru) v značilnem kolonialnem slogu
£.
70
ALI JE PISAN MOZAIK LATINSKE AMERIKE RES »>LATINSKI«<?
Ta del Amerike je »latinski« predvsem v jezikovnem pogledu, pa še to ne povsem. Večino ozemlja so osvojili Španci in Portugalci, majhne dele »kolonialne pogače<< pa so si v poznejših obdobjih – največ v Srednji Ame- riki – prisvojili tudi Francozi, Britanci in Nizozemci.
Prvotne katastrofalne demografske izgube starosel- skega prebivalstva so kmalu nadomestili milijoni prise- ljencev iz Evrope, Afrike in tudi Azije. V človeški zgo- dovini bi težko našli obsežnejšo menjavo prebivalstva. Latinska Amerika ima zato danes eno najbolj pestrih etničnih in kulturnih sestav prebivalstva na svetu.
Na območjih, kjer je bilo staroselsko prebivalstvo
zelo redko poseljeno in brez lastne države, živi danes Indijanki iz Peruja
skoraj izključno prebivalstvo, prise-
ljeno iz Evrope, Afrike in delno tudi Azije. Prebivalci evropskega porekla so v izraziti prevladi le na nekaterih območjih, kot so Argentina, Urugvaj in jug Brazilije. Potomci evropskih priseljencev, zlasti iz Španije, roje- ni v Latinski Ameriki, se imenuje- jo kreoli. Poleg Špancev in Portu- galcev so se v poznejših obdobjih (predvsem v 19. in 20. stoletju) na ta območja naseljevali tudi iz dru- gih delov Evrope (Italije, Nemčije in drugih držav). Od leta 1500 do 1800 so na plantažniška območja Karib-
skega otočja in južnoameriškega Prebivalstvo afriškega porekla na Haitiju
atlantskega obalnega pasu iz Afrike
pripeljali 10 milijonov afriških sužnjev. Staroselski Indijanci so se kot večinsko prebivalstvo obdržali le v andskih državah in ponekod v celinski Srednji Ameriki, kar se precej ujema z območji nekdanje inkovske in azteške države. Na večini preostalega površja Latinske Amerike je prišlo do velikega mešanja prebivalstva, k čemur so pripomogli tudi relativno maloštevilni azijski priseljenci, razpršeni po različnih delih celine. Prevladujoče prebivalstvo so zato
Latinska Amerika
različni mešanci. Najpogostejši so mestici (mešanci med prebivalci evropskega rodu in Indijanci), ki pre- vladujejo v Mehiki, Medmorski Ame- riki in velikem delu Južne Amerike. Predvsem na plantažniških območjih je veliko mulatov (mešancev med prebivalci evropskega in afriškega porekla). V Latinski Ameriki je bilo verjetno več mešanja prebivalstva kot kjerkoli drugod na svetu, obe- nem pa Latinskoameričani radi po- udarjajo, da je pri njih barva kože precej manj pomembna za napredo- vanje po družbeni lestvici kot v An- gloameriki. Do neke mere je to res, vendar ozke družbene elite, ki obvla- dujejo gospodarstvo in politiko, v največji meri še vedno izvirajo iz vrst prebivalcev evropskega porekla in mesticev.
V času okoli preloma tisočletja se je začelo veliko »prebujanje« indi- janskega prebivalstva v družbenem, političnem in gospodarskem po- gledu. Najbolj simbolno in tudi pre- lomno se je to odrazilo leta 2005, ko so v Boliviji izvolili prvega starosel- skega predsednika v Latinski Ame- riki Eva Moralesa. Staroselci so na tej
MEHIKA
Devar
Indijanci
RUBA
DOMINIKANSKA
BELIZE
JAMAJKA
HIKARAGVA
HAITI REP.
TEMALA
SALVADOR
KOSTARIKAP
HONDURAS
mestici
belci
mulati
Črnci
Azijci drugi Število prebivalcev v milijonih
150
100
50
10
5
0
na
TRINIDAD IN TOBAGO
VENEZUELA
PANAMA KOLUMBIJA
SURINAM
DEVADON
celini stoletja spadali med najrev- Etnična sestava latinskoameriških držav nejše in najbolj zatirane sloje, v Bo-
PERU
liviji, kjer znaša njihov delež kar 57 odstotkov, pa jim je s tem uspelo svojo številnost prvič uspešno pretvoriti v dejansko politično moč. Bolivija je pod Moralesovim vodstvom izvedla vrsto ukrepov v korist staroselskega pre- bivalstva, kar pa je ponekod v državi in zunaj nje povzročilo hude negativ- ne odzive.
V Latinski Ameriki absolutno prevladujeta španščina in portugalščina, ki sta tudi uradna jezika. Slednja je sicer uradni jezik le v eni državi – Braziliji, ki pa tako po površini kot po številu prebivalcev zavzema skoraj polovico Južne Amerike. V nekaterih manjših državah ali kolonijah kot uradni jezik uporabljajo francoščino (npr. v Francoski Gvajani), angleščino (npr. na Ja- majki) ali nizozemščino (npr. v Surinamu). Indijanski jeziki v glavnem nimajo statusa uradnih jezikov, se pa marsikje uporabljajo kot pogovorni jeziki. Zaradi čedalje večje ozaveščenosti Indijancev so jih v zadnjih letih na neka- terih območjih uvedli v šole in javno rabo.
Kreolski jeziki niso jeziki belskih kreolov
CICE
BOLIVIA
BRAZILIJA
PARAGVAJ
URUGVAJ
ARGENTINA >
Delež mešancev v %
pod 10
10-25
25-50
50-75
nad 75
Evo Morales, prvi latinskoameriški predsednik indijanskega rodu
Med različnimi pogovornimi jeziki je tudi nekaj kreolskih jezikov. Oznaka »kreolski« se v tem primeru ne nanaša na kreole kot »čistokrvne« belske potomce španskih priseljencev. Kreolski jeziki so namreč raznovrstne poenostavljene in popačene oblike jezikov evropskih kolonialnih gospodarjev, ki so se zaradi nujnosti komuniciranja z evropskimi gospo- darji razvile med priseljenimi afriškimi sužnji ali drugim prebivalstvom neevropskega izvora. Ti jeziki so še posebej zna- čilni za Karibske otoke. Na Haitiju je ena od kreolščin, nastala na osnovi francoščine, postala drugi uradni jezik v državi.
71
Za Latinsko Ameriko je poleg je- zika značilna še vrsta drugih prvin, ki jo povezujejo z »latinsko« Evropo. Eden od njih je veroizpoved. V no- benem drugem delu sveta ni delež katoliškega prebivalstva tako visok. Čeprav se nekoliko zmanjšuje, je z okoli 80 odstotkov še vedno večji kot na katerikoli drugi celini. Tu živi kar 40 odstotkov vseh katoličanov na svetu. Zato ne preseneča, da je prvi neevropski papež Frančišek, iz- voljen leta 2013, Latinskoameričan. Poleg velike prevlade katoliške ve- roizpovedi je bilo za Latinsko Ame- riko v preteklosti značilno tudi spa-
janje tega verstva z elementi drugih (staroselskih in afriških) verstev. V
zadnjih letih je na tej celini poraslo Katoliško romarsko središče Guadalupe v Ciudadu de Méxicu
število evangeličanov.
Ne glede na rabo jezikov in drugih kulturnih prvin, ki izvirajo z Iberskega polotoka, pa je današnja družbena podoba Latinske Amerike tako heterogena, da so »latinske« prvine v njej sicer skoraj povsod prisotne, nikakor pa ne edine. Oznaka »Latinska Amerika« je zato za nekatere sporna, saj temelji na evropocentričnem pogledu na svet, ki je od pripadnikov drugih kultur deležen vse več očitkov.
BUREN ZGODOVINSKI IN GOSPODARSKI RAZVOJ SE JE UMIRIL
Latinska Amerika je v 20. stoletju veljala za območje velike politične nestabilnosti, povzročene z v nebo vpi- jočimi socialnimi razlikami. To so bila idealna tla za raz- cvet različnih revolucionarnih gibanj, ki jih je v času hladne vojne podpirala Sovjetska zveza. Ker so ZDA Latinsko Ameriko vseskozi imele za »domače dvorišče«<, teh vplivov niso trpele. S podporo avtoritarnim reži- mom in vojaškim huntam, ki so igrale na struno proti- komunizma, pa tudi z neposrednimi vojaškimi interven- cijami so vseskozi varovale svoje interese. Njihovemu vplivu se je izognila le Kuba. Skoraj vsa revolucionar- na gibanja so sčasoma zadušili ali pa so s prevzemom oblasti sama izgubila naboj zaradi lastne represivne na- rave in gospodarske neuspešnosti. To še posebej velja za Kubo.
I Hasta la Victoria Siempre!
T
Kuba je obdržala skoraj nespremenjeno socialistično ureditev iz obdobja hladne vojne. Parole, kot je »vedno naprej do zmage«,
so še danes značilnost te države.
72
Kuba in njena posebna pot
Otoška država Kuba, ki leži skoraj na pragu ZDA, je bila dolgo zelo navezana na svojo severno sosedo. Skorumpi- ran avtokratski režim je sčasoma med prebivalstvom izgubil podporo in leta 1959 je z revolucijo prevzel oblast Fidel Castro. Popolnoma se je naslonil na Sovjetsko zvezo, ki je skupaj z drugimi članicami varšavskega sporazuma - po za Kubo zelo ugodnih cenah - kupovala glavni kubanski izvozni artikel - sladkor. Po razpadu sovjetskega bloka okoli leta 1990 se je Kuba zaradi izgube glavnih kupcev njenega sladkorja znašla v hudi krizi. Država se je lotila zelo pre- vidnih reform in odprla vrata tujim vlaganjem v turizem, kar je omogočilo, da se je režim v skoraj nespremenjeni ob- liki ohranil do danes. Leta 2015 je po več kot pol stoletja nastopila delna »odjuga« odnosov z ZDA.
:
1
mun USD
5000
4 500
4.000
3 son
1000
2.500
2000
1 500
1000
D
1970 1975 1980 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992′ 1993′ 1994′ 1995
0
500
Latinska Amerika
:
Gibanje izvoza sladkorja na Kubi pred letom 1990 in po njem
-
Prebivalstvo na Kubi živi zelo skromno (ulica v Havani).
Čeprav je gverila v Latinski Ameriki ponekod – npr. v Kolumbiji – še vedno prisotna, je od devetdesetih let 20. stoletja skoraj na vsej celini nastopilo obdobje večstrankarske demokracije s svobodnimi volitvami. Mnogi od demokratično izvoljenih voditeljev so se oprijeli takšnega modela razvoja, ki spodbuja prosto trgovino in naspro- tuje posegom države v gospodarstvo. Podpirali so privatizacijo in neposredna tuja vlaganja, kar je spodbudilo hitro gospodarsko rast. Ker pa so (predvsem revnejše) množice prebivalstva menile, da ima od takega razvoja v glavnem korist le premožnejša manjšina, so na prelomu tisočletja začeli na volitvah zmagovati reformistični in politično bolj v levo naravnani voditelji, ki so se začeli tudi odločno postavljati proti interesom ZDA. Nova vodstva s takšno usmeritvijo bi lahko v grobem razdelili na tista, ki so uvedla bolj mehke in postopne reforme (npr. v Bra- ziliji in Argentini), ter na tista, ki so uvedla bolj radikalne spremembe ter se še bolj izrazito postavila proti interesom ZDA (v Venezueli, Boliviji, Ekvadorju in Nikaragvi).
Novi latinskoameriški voditelji so
bili prisiljeni krmariti po tanki črti med nadaljevanjem gospodarske rasti na eni ter izboljšanjem življenj- ske ravni manj premožnih slojev prebivalstva na drugi strani. Veči- noma niso zaustavili reform gospo- darstva, so pa poskušali izboljšati delovanje socialnih služb in zmanj- šati dohodkovne neenakosti med prebivalstvom. Pri tem so imeli ne- kateri več uspeha kot drugi. Kot us- pešen primer tako gospodarskega preboja kot učinkovitega zmanjša-
nja socialnih razlik je postala znana Šolajoča se mladina iz brazilskega mesta Belo Horizonte predvsem Brazilija.
Čisto poseben razvoj je doživela Venezuela, ki je pre- cej pomembna svetovna izvoznica nafte. Njen voditelj Hugo Chávez, ki jo je vodil v obdobju 1999–2013, je nacionaliziral državno naftno bogastvo in največja in- dustrijska podjetja. Venezuelce je razdelil na goreče pri- vržence in hude nasprotnike. Prvi so poudarjali, da mu je z denarjem od nafte uspelo z vrsto projektov za izo- braževanje in zdravstveno oskrbo močno izboljšati ži- vljenje revnih množic, ki so ga zato naravnost oboževale. Drugi so mu očitali, da so bili njegovi ukrepi le populi-
zem, ki Venezuele sploh ni popeljal naprej, njegova Venezuelska prestolnica Caracas
oblast pa da je bila diktatorska in skorumpirana.
V letih od 2005 dalje je južnoameriško gospodarstvo v povprečju doživljalo 5-odstotno gospodarsko rast, pri čemer se je večji del rasti nanašal na štiri države: Brazilijo, Čile, Argentino in Peru. Glavni razlog za gospodar- sko rast je bilo povečano povpraševanje v svetu po obilnih in delno na novo odkritih latinskoameriških naravnih virih. To je bilo povezano predvsem z dinamičnim razvojem Kitajske in njenim čedalje večjim povpraševanjem po
73
surovinah, energijskih virih in kmetijskih pridelkih. Obseg trgovske menjave med Latinsko Ameriko in Kitajsko se je samo v desetih letih (v razdobju 1999-2009) povečal za šestnajstkrat. Leta 2010 je Kitajska že izpodrinila ZDA kot najpomembnejšega trgovskega partnerja v Braziliji, v številnih drugih državah pa je postalo poslovanje z EU, Kitajsko in Japonsko enako ali celo pomembnejše od poslovanja z ZDA. Na latinskoameriški trg je vstopila tudi Indija. Vse to je Latinski Ameriki pomagalo, da je veliko laže prebolela glavni sunek svetovne finančne krize letu 2007 kot ZDA ali druge industrijsko razvite države.
Gospodarsko povezovanje latinskoameriških držav v skupnosti
po
Kljub večkratnim poskusom povezovanj so si te države vse predolgo postavljale medsebojne ovire in se za radi zemeljskih sporov občasno tudi vojskovale. Zaprtost medsebojnih trgov je bila dolgo ena od pomembnih ovir za razvoj, gospodarstva pa zaradi enosmerne, zgolj izvozne usmerjenosti in premajhne razvitosti niso bila spo- sobna sodelovati in se dopolnjevati. V devetdesetih letih 20. stoletja pa je ponovno oživel koncept trgovinskih
blokov.
Do danes je največje uspehe pokazala skupnost MER- COSUR (ustanovljena l. 1991), ki je na začetku vključevala države z juga Južne Amerike z Brazilijo in Argentino na čelu, kasneje pa se je skupnosti pridružilo (kot polno- pravne ali pridružene članice) še nekaj južnoameriških držav. Mehika je od leta 1994 članica organizacije NAFTA, kar pomeni, da se je enotno severnoameriško tržišče že preselilo na tla Latinske Amerike. Tesnejše povezovanje in ustvarjanje skupnih tržišč se odvija tudi v drugih delih celine. Leta 2008 je Brazilija kot najmočnejša južnoame- riška država predlagala ustanovitev zveze vseh južno- ameriških držav UNASUR, ki naj bi delovala po princi- pih EU. Na bolj konkretno uresničitev te ideje bo treba še počakati, pomembno pa je, da zveza ne nastaja na pobudo ZDA, ampak Brazilije kot največje južnoameri- ške države.
Srečanje voditeljev držav članic MERCOSUR
74
NEKDAJ NAJVEČJA SOCIALNA RAZSLOJENOST NA SVETU SE ZMANJŠUJE
V notranji zgradbi latinskoameriške družbe ima bogata manjšina – obi- čajno evropskega porekla - gospodarsko in politično prevlado nad revnejšo večino. V Južni Ameriki ima 20 odstotkov bogatega prebivalstva pod nad- zorom kar 70 odstotkov družbenega bogastva, medtem ko jih ima najrev- nejših 20 odstotkov le 2 odstotka bogastva. Podobno razmerje velja tudi za Srednjo Ameriko.
Leta 2010 je v revščini še vedno živela slaba tretjina latinskoameriških prebivalcev, kar pa je občutno izboljšanje glede na leto 1990, ko jih je tako živela še skoraj polovica. Kljub temu še vedno dobra desetina živi v skrajni revščini. Desetletja je veljalo, da je ravno v Latinski Ameriki prepad med bogatimi in revnimi največji na svetu. Čeprav ta prepad drugod v svetu še naprej narašča, pa se je ravno na tej celini po prelomu tisočletja zmanjšal. K temu ni pripomogla le nagla gospodarska rast latinskoameriških držav, ampak tudi različne sheme dajanja denarne pomoči najrevnejšim. Uvedle so jih nekatere novejše vlade, ki so bile bolj socialno usmerjene. Celina sicer še naprej ostaja eden najbolj »neenakih« delov sveta, a obenem eden red- kih, kjer se ta prepad zmanjšuje. To se ne dogaja zaradi prerazporejanja prihodka od bogatih k revnim, ampak zaradi rasti prihodka tistih na dnu
socialne lestvice.
Bogastvo in revščina sta tesno drug ob drugem (Rio de Janeiro).
Paragvaj
Bolivija
Kolumbija
Ekvador
Mehika
Latinska Amerika
Peru
48,8%
Venezuela
31,4%
Brazilija
Čile
Urugvaj
2010
10
Latinska Amerika
1999
2010
1990
20
30
40
50
60
70%
Zmanjševanje deleža revnega prebivalstva Delež revnega prebivalstva v letih 1999 in 2010 po nekaterih državah v Latinski Ameriki v obdobju 1990-2010 Latinske Amerike
Bolsa familia kot »pogojevalni« program socialne pomoči
Različni kazalniki socialnih razmer, kot so pričakovana življenja doba, umrljivost otrok in možnosti izobraževanja, so se v zadnjih desetletjih opazno izboljšali. Poleg državnih socialnih služb so k temu pripomogle tudi številne nevla- dne organizacije. Za občutno zmanjšanje skrajne revščine so v veliki meri zaslužni različni »pogojevalni« programi pomoči. Najobsežnejši program te vrste na svetu je bolsa familia, ki ga je uvedla brazilska vlada. Najrevnejše družine, ki se prijavijo vanj, dobijo vsak mesec denarno pomoč, vendar morajo za to redno pošiljati otroke v šolo in na ceplje- nja. Program je imel med revnimi brazilskimi množicami velikanske učinke in je odločilno pripomogel k temu, da je bil brazilski predsednik Lula da Silva leta 2006 ponovno izvoljen. Vrednost programa je tedaj znašala 0,5 odstotka brazilskega BDP, konkretne finančne pomoči pa je bila deležna petina prebivalstva. V samo nekaj letih je postal pro- gram tako uspešen, da zdaj služi kot model odpravljanja revščine tudi v številnih drugih delih sveta. Ima pa tudi na- sprotnike, ki mu očitajo, da se z njim ljudje ne navajajo k samostojnemu preživetju, ampak k odvisnosti od pomoči.
Pri izboljšanju socialnega položaja latinskoameriškega prebivalstva imajo zelo pomembno vlogo tudi denarna nakazila, ki jih družinski člani, zaposleni v tujini, pošiljajo svojim domačim. To je še posebej značilno za Mehiko in nekatere druge srednjeameriške države, od koder jih je na milijone odšlo na delo v ZDA. Med njimi je kar tri četr- tine takih, ki pošiljajo denar svojim družinam, skupna vsota teh nakazil pa presega vrednost vse tuje pomoči in tujih vlaganj v te države.
PROBLEM KORUPCIJE, NASILJA IN TRGOVINE Z DROGAMI
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE
KANADA
MEHIKA
BELIZE
JAMAJKĄ
ZDA
GVATEMALA
KOSTARIKA
VENEZUELA
PANAMA
SURINAM
KOLUMBIJA
AY. EKVÁDOR
Latinska Amerika je vsesplošno znana po korupciji, ki sega v vse pore družbe. Borba proti njej ni posebej učinkovita, saj sta v velikem številu držav med najbolj skorumpiranimi tudi policija in sodstvo. Velike social- ne razlike so že same po sebi razlog za nastanek kriminala. V najbolj revne mestne četrti nekaterih mest si poli- cija skoraj ne upa, tamkajšnje življe- nje pa upravljajo kriminalne združbe. Problem so tudi številni zapuščeni otroci, ki živijo na ulici in kasneje po- gosto pristanejo v kriminalnih tolpah. Največ najhujšega nasilja je pove- zanega s proizvodnjo in trgovino z Trgovina z drogami v Latinski Ameriki
mak
Indijska konoplja
koka
Smeri trgovanja
hašiš
kokain
heroin
PERU
AZIJA, AVSTRALIJA
BRAZILIJA
BOLIVIJA
EVROPA
JUŽNA AFRIKA
75
mamili. Zanjo je značilen t. i. efekt balona. Če balon na nekem mestu preveč stisneš – se izboči drugje. Zaradi večjega pritiska na proizvodnjo mamil v nekaterih delih Azije se je povečala proizvodnja droge v Latinski Ameriki.
Glavne proizvajalke kokaina pa tudi drugih drog so Kolumbija, Peru in Bolivija.
Mamilarska vojna v Mehiki
HAL
Ko je v letih 1998-2008 Kolumbiji s pomočjo ZDA uspelo zmanjšati proizvodnjo kokaina za 60 odstotkov, je njegova proizvodnja v Peruju zrasla za tretjino, v Boliviji pa se je podvojila. Mamilarski karteli dostavljajo drogo iz teh držav ZDA prek Mehike. Polovico droge ilegalno raztovorijo na mehiški tihooceanski obali, ostalo pa na obali Mehiškega zaliva ali pa dostavljajo prek kopnih poti iz sosednje Gvatemale. Drogo potem prepeljejo prek Mehike in na več mestih ilegalno čez mejo v ZDA. Ker se v zvezi z drogo obračajo orjaške vsote denarja - vrednost kokaina se od Kolumbije do ZDA poveča za stokrat - je med mamilarskimi karteli prišlo do prave vojne. Največ nasilja je ravno na območjih, kjer droga prihaja ali odhaja iz Mehike. Žrtve niso le krimi- nalci in policisti, ampak tudi povsem nedolžni civilisti, ki se slučajno znajdejo na mestu obračunov. Samo v letih 2007-12 je bilo v zvezi z mamilarsko vojno v Mehiki ubitih okoli 50 000 ljudi, stopnja umorov pa je bila v tej državi in v sosedah Gvatemali, Hondurasu, Salvadorju ena najvišjih na svetu (zunaj območij pravih vojn). V mehiškem mejnem mestu Ciudad Juárez z 1,5 milijona prebivalci, ki je postalo nekakšen neslavni rekorder, je bilo leta 2010 ubitih kar 3075 ljudi. Zato ne preseneča, da je v nekaj letih to ne- varno mesto zapustilo kar 15 odstotkov prebivalcev.
Civilni protesti Mehičanov proti mamilarski vojni
.....
76
ZAPUŠČANJE PODEŽELJA IN PROBLEMI VELIKIH MEST
Družbene spremembe se zrcalijo tudi v begu prebivalstva s podeželja v mesta, kjer danes živi že skoraj 80 od- stotkov prebivalstva. Stopnja urbanizacije je večinoma nad svetovnim povprečjem in je primerljiva s tisto v Evropi in Severni Ameriki, ponekod pa je celo višja. Večina tega priseljevanja je nenadzorovana in neustavljiva, v vsaki državi je običajno usmerjeno le v eno ali kvečjemu dve največji mesti, ki jih imenujemo metropole. Praviloma gre za državne prestolnice, ki so tri- do štirikrat večje od kateregakoli drugega mesta v državi. Zaradi rasti metropol se gospodarstvo teh držav vse bolj koncentrira le na majhnem prostoru, kamor so usmerjena skoraj vsa tuja vla- ganja, drugi deli držav pa v razvoju čedalje bolj zaostajajo.
V nasprotju z večino sveta, kjer je naravni prirast na podeželju praviloma višji kot v mestih, je tu drugače. V mesta namreč beži mlado prebivalstvo, ker si edino tam obeta hitrejši izhod iz revščine. Ker mesta nimajo potrebne infra- strukture in drugih možnosti za sprejem tolikšnega števila priseljencev, prihaja do velikih prostorskih, socialnih in okoljskih problemov. Večina prise-
ljencev je revna in slabo izobražena ter si ne more kupiti ali najeti stano- vanj. Zato se organizirajo in na ob- robjih mest zunaj uradno zazidljivih zemljišč »čez noč« na črno postav- ljajo barakarska marginalna naselja. V začetni fazi za to uporabijo najpre- prostejši gradbeni material, npr. od- padni les, karton, pločevino ipd. V nasprotju s splošnim prepričanjem so ti priseljenci dobro motivirani in organizirani. Nova naselja sčasoma za silo oskrbijo z elektriko in pitno
vodo, barake pa spremenijo v zidane Nastajanje marginalnega naselja na obrobju Lime (Peru) na strmih pobočjih iz peska
Latinska Amerika
hiše. Medtem ko se pas barakarskih naselij počasi preobraža v zidana stanovanjska naselja, zraste zaradi novega pri- seljevanja zunaj njega nov pas barakarskih naselij. Življenje v njih praviloma ni pod nadzorom uradnih oblasti, ampak jih nadzorujejo rivalske kriminalne združbe. V Braziliji taka marginalna naselja imenujejo favele. V drugih delih Latin- ske Amerike imajo drugačna imena, vendar so problemi v njih enaki ali še hujši kot v brazilskih favelah.
Zaradi eksplozivne rasti mest urbani problemi niso omejeni le na marginalna naselja, ampak jih občutijo mesta kot celote. Številna se dušijo v gostem prometu in onesnaženem zraku, oskrba s pitno vodo pa je kritična.
1. Zakaj v Ameriki za vse države južno in jugovzhodno od ZDA uporabljamo izraz Latinska Amerika?
2. Zakaj je večina latinskoameriškega prebivalstva še vedno bolj ali manj revna?
3. Zakaj je v Latinski Ameriki naravni prirast praviloma višji v mestih, v Afriki pa na podeželju?
SREDNJA AMERIKA
NARAVNOGEOGRAFSKI OKVIR
SVET OB STIKIH LITOSFERSKIH PLOŠČ
Srednja Amerika je tako v narav- nem kot v družbenem pogledu neka- kšno prehodno območje med Se- verno in Južno Ameriko. Sestavljajo jo tri geografske enote: Mehika, Medmorska Amerika in Karibski otoki. Te delimo še naprej na Velike in Male Antile ter Bahamske otoke. Manjši otoki so večinoma vulkanske- ga, delno pa tudi koralnega izvora.
Mehika in še posebej Medmorska Amerika sta nekakšen zemeljski most med obema Amerikama. Večja severna polovica Mehike je v narav- nogeografskem pogledu nadaljeva-
SEVERNA AMERIKA
ATLANTSKI OCEAN
TIHI
OCEAN
Mehika
MEHIKA
Medmorska Amerika
Karibski otoki
MEHIŠKI ZALIV
nje pokrajin z jugozahoda ZDA. Se- Delitev Srednje Amerike vernoameriški gorati zahod se tu nadaljuje proti jugovzhodu v obliki dveh gorskih verig Sierra Madre, med katerima leži Mehiška planota. Južno od mehiške prestolnice se po- vršje precej spremeni. Prečno čez Mehiko se v smeri zahod-vzhod naj- prej razteza osrednji vulkanski hr- bet z najvišjimi stožci (Popocaté- pet! - 5452 m, Pico de Orizaba 5700 m), v nadaljevanju pa srednje- ameriško kopno zavije precej bolj proti vzhodu in se večinoma tudi zoži. Najožje (okrog 70 km) je pri- bližno na sredini Paname, zato so
-
BELIZE
GVATEMALA
SALVADOR HONDURAS
NIKARAGVÁ
Bahamski otoki
KUBATM
DOM
HALTI REP.
JAMAJKA
KARIBSKO MORJE
KOSTARIKA
PANAMA
tam zgradili Panamski prekop. Ob Gorata notranjost karibskega otoka Hispaniola
Antlit
JUŽNA
AMERIKA
77