Zelo pomembna podnebna ločnica je gorska veriga Andov, še posebej v vse ožjem južnem delu celine. Na ozkem tihooceanskem obalnem pasu zahodno od nje si od severa proti jugu sledijo drugačni podnebni tipi in rastlinski pasovi kot na istih širinah na vzhodu. Tropsko in subtropsko polsuho in suho podnebje (klimogram Lime) s polpuščavo in puščavo je značilno za obalni pas Peruja in severnega Čila. V srednjem Čilu se nadaljuje v pas sredozemskega podnebja (klimogram Santiaga) z mediteranskim rastlinstvom, južni Čile pa je območje
oceanskega podnebja (klimogram Cabo Raperja), na
katerem zaradi velike količine padavin uspevajo bujni
gozdovi.
Vzhodno od Andov je slika precej drugačna. V sub- tropskem pasu je južnoameriška celina že precej ožja kot v tropskem, na splošno pa je tudi manj padavin. Na jugu Laplatskega nižavja so Pampe (klimogram Azula), območje bujne visokotravne stepe, ki jo je človek spremenil v intenzivno kmetijsko pokrajino. Zahodno in južno od Pamp je padavin čedalje manj, zato nasto- pita nizkotravna stepa in polpuščava. Ti sta značilni predvsem za vzhodno Patagonijo, ki že spada v zmerno topli pas.
Polpuščava na skrajnem jugu vzhodne Patagonije
1. Kateri višavji predstavljata najstarejši del Južne Amerike?
2. Zakaj je Amazonsko nižavje med najbolj namočenimi deli Južne Amerike? 3. Zakaj je južni del Argentine neprimerno bolj sušen kot južni del Čila?
JUŽNO AMERIKO SESTAVLJAJO
STIRI GEOGRAFSKE ENOTE
88
PROBLEM REGIONALNE DELITVE JUŽNE AMERIKE
Južno Ameriko je težko razdeliti na geografske eno- te s prevladujočimi skupnimi značilnostmi. Razlogov za to je več. Celina je razdrobljena na razmeroma veli- ko držav, ki so različne tako po velikosti, etnični in kul- turni dediščini, naravnih virih kot po današnji gospo- darski razvitosti. V nekaterih državah je v ospredju kulturni vpliv Evropejcev (na jugu celine), drugod vpliv staroselcev (v andskih državah), na nekaterih plan- tažnih območjih vpliv priseljencev iz Afrike (v seve- rovzhodni Braziliji), na večini ozemlja pa prevladujejo potomci mešanih prednikov. Nekatere države imajo zelo dobre naravne možnosti za sodobno kmetijstvo (npr. Urugvaj), druge so bogate z rudnimi bogastvi in naravnimi viri (npr. Brazilija), tretje so skoraj brez njih (npr. Paragvaj). Ta podoba pa se z odkritji novih nahajališč rud in energijskih virov (predvsem v Ama- zoniji) ter uvajanjem novih kmetijskih panog zelo hitro spreminja.
Nekatere države se hitreje preusmerjajo v sodobni način proizvodnje kot druge. Kljub vsemu lahko na po- sameznih delih kontinenta najdemo toliko izstopajočih skupnih značilnosti, da ga razdelimo na štiri geograf- ske enote.
Bogotá
Quito
Caracas
VENEZUELA
KOLUMBIJA
EKVADOR
PERU
Lima
TIHI OCEAN ČILE,
Santiago
Georgetown
GVAJANA Paramaribo
Cayenne
SURINAM FR.
GVAJANA
BRAZILIJA
Brasília
BOLIVIJA
La Paz
PARAGVAJ
São Paolo Asunción
ARGENTINA URUGVAI
Buenos Montevideo
Aires
Štiri geografske enote Južne Amerike
Rio de Janeiro
ATLANTSKI
OCEAN
Karibska Južna Amerika
Andsko-indijanska
Južna Amerika
Južna Amerika srednjih
geografskih širin
Brazilija
Latinska Amerika
KARIBSKA JUŽNA AMERIKA
Sestavljata jo dve večji in v naravnem pogledu zelo raznoliki državi: Kolumbija in Venezuela, ter tri manjše in enovitejše Gvajane: britanska (današnja Gvajana), nizozemska (današnji Surinam) in Francoska Gvajana. Poleg obalne lege na severu celine imajo te države še nekaj skupnih značilnosti. V vsaki od njih se je v kolonialni fazi ob obali razvilo plantažno gospodarstvo s suženjsko delovno silo iz Afrike. Kolumbija in Venezuela sta se pozneje preusmerili v druge dejavnosti, Gvajane pa so prejšnjo usmeritev obdržale do danes. V špansko govorečih Kolum- biji in Venezueli prevladujejo mestici, v »>nešpanskih« Gvajanah pa potomci priseljencev iz Južne Azije.
Venezuela je dolgo veljala za eno najbogatejših dr-
žav Južne Amerike. Osnova za to je bilo črpanje nafte na območju Marakaibskega zaliva, ki je eno najpo- membnejših nahajališč na svetu, nafta pa predstavlja 95 odstotkov venezuelskega izvoza. Zaradi nihanja cen nafte na svetovnem tržišču se je konec 20. stoletja eno- stransko usmerjeno gospodarstvo znašlo v krizi, posle- dica pa so bili številni socialni nemiri in politična nesta- bilnost. Revne množice, ki od naftnega bogastva niso imele skoraj ničesar, so leta 1998 izvolile novega pred- sednika Huga Cháveza, ki je kasneje dobil še dva pred- sedniška mandata in v venezuelsko družbo in gospo- darstvo uvedel velike spremembe. Poleg nafte ima ta država tudi zelo dobre naravne možnosti za turizem, zlasti ob morju pa ima zanj tudi potrebno infrastrukturo.
Sosednja Kolumbija ima ravno tako dobre naravne možnosti za razvoj, a jih ni mogla kaj dosti izkoristiti. Od šestdesetih let 20. stoletja dalje je namreč zapletena v krvave medsebojne obračune, v pravo državljansko vojno, ki je terjala že milijon življenj. Razseljenih je 2,5 milijona ljudi, kar je ena najvišjih stopenj na svetu. Po- ložaj je zelo zapleten, saj je v nasilje vpletenih več ak- terjev. Vladna vojska se bojuje proti skupinam levičar- skih gverilcev, ki so imeli nekaj časa pod kontrolo že več kot tretjino državnega ozemlja, proti njim pa se bojujejo tudi desničarske paravojaške enote. Nedolžni civilisti so žrtev enih in drugih, situacijo pa so dodatno zapletli še
Prvovrstna venezuelska turistična znamenitost je Angelovski slap vGvajanskem višavju. Z višino skoraj 1000 m je najvišji na svetu.
mamilarski karteli, ki so ustanovili svoje zasebne oboro- Medellín je drugo najpomembnejše kolumbijsko mesto. žene sile. V konflikt so vpletene tudi ZDA, ki dajejo ko-
lumbijskim vladam vseskozi veliko podporo v borbi proti gverilcem in mamilarskim kartelom. Po letu 2000 se je stanje v državi bistveno umirilo, saj so gverilci izgubili veliko moči in ozemlja. Kolumbijsko gospodarstvo si je v tem času precej opomoglo in ena najbolj nevarnih držav na svetu je začela postajati priljubljen turistični cilj.
ANDSKO-INDIJANSKA JUŽNA AMERIKA
Geografska enota je dobila svojo oznako po An- dih in Indijancih. Nikjer drugje v Južni Ameriki ni in- dijanski element tako izrazit, saj je približno polovica prebivalstva staroselskega rodu. Andi sicer ne za- vzemajo večinskega dela površja, vendar je ravno na njihovih višavjih nastalo jedro nekdanje inkovske države, še danes pa v njih živi velik del prebivalstva. Geografsko enoto sestavljajo tri andske države: Ekva- dor, Peru in Bolivija. Zaradi močne staroselske kul- turne dediščine pa prištevamo k njej tudi Paragvaj, ki je sicer nižinska, a gospodarsko dokaj slabo razvita
država.
Cordillera Blanca v perujskih Andih
89
1
evropskega porekla. Še posebej med Indijanci je veliko peonov, kmetijskih delavcev brez zemlje, ki delajo na ve- To je najrevnejši del celine z velikimi družbenimi razlikami. Večina bogastva je v rokah ozke elite večinoma
leposestvih. V zadnjih letih se tudi tu kažejo spremembe na bolje. Dolgotrajna politična nestabilnost in izbruhi nasilja so se umirili. Največji premik se je verjetno zgodil v ozaveščenosti indijanskega prebivalstva, ki zdaj s precej
večjim uspehom uveljavlja svoje pravice.
1:
Andska Indijanka z značilnim klobukom
Bolivijski Altiplano, v ozadju Andi
Čez večji del Andsko-indijanske Južne Amerike se razprostirajo tri osnovne pokrajinske enote: Costa, Sierra in Selvas. Costa je obalni pas na zahodu in je gospodarsko najbolj dinamična enota. Značilen je za Ekvador in Peru, Bolivija pa ga nima. V notranjosti sledi druga enota, Sierra. To je reven in večinoma s staroselci poseljen gorski svet Andov. V Peruju in še posebej v Boliviji se Andi močno razširijo v dve vzporedni gorski verigi. Med njima je niz višavij oz. visokih planot z večjimi zgostitvami prebivalstva. Najpomembnejša je bolivijska visoka planota Altiplano. Sierra je znana po bogatih nahajališčih različnih rud, vendar je pomen rudarstva tu v zadnjih letih upadel.
Tretja enota je Selvas - močno gozdnato, z naravnimi viri bogato in okoljsko ogroženo Amazonsko nižav- je. Ta del je znan tudi pod imenom Oriente. Zajema največje deleže površja z zaenkrat še najmanjšim dele- žem prebivalstva, vendar se je pomen Selvasa v zadnjih letih izrazito povečal. V vseh treh andskih državah so tu odkrili velikanske zaloge nafte in zemeljskega plina, ki jih v precejšnji meri tudi že izkoriščajo. To je po- vzročilo priseljevanje prebivalstva pa tudi velika nesoglasja v zvezi z razdelitvijo dohodkov od izkoriščanja teh virov.
Vso naravno in gospodarsko raznolikost treh enot Andsko-indijanske Južne Amerike si lahko najbolje ogledamo na primeru Peruja.
90
(3)
EKVADOR
PERU
2)
3
(3
Costa (1), Sierra (2) in Selvas (3) v treh državah Andsko-indijanske Južne Amerike
BOLIVIJA
Latinska Amerika
Peru - država treh svetov
Costa oziroma obalni pas Peruja zavzema le desetino površja, na njem pa živi dobra polovica prebivalstva. Tu leži prestolnica Lima, na njenem širšem območju pa je kar 70 odstotkov vseh delovnih mest v perujski industriji. Če- prav ima obalni pas puščavsko podnebje, so z namakal- nimi sistemi v 40 večjih »oazah« razvili izrazito v izvoz usmerjeno kmetijstvo. Zaradi hladnega Perujskega toka so ob obali zelo bogata ribolovna območja, Peru pa je po količini ulovljenih rib na drugem mestu na svetu.
Gorski del, Sierra, zavzema le slabo tretjino površja,
vendar na njem živi večina vsega indijanskega prebival- Puščava v naravnem rezervatu Paracas stva. Zelo pomembna dejavnost je rudarstvo, še posebej
pridobivanje barvnih kovin. Peru je po pridobivanju srebra na drugem mestu na svetu. Zaradi izjemnih kulturnih spomenikov iz časa Inkov in naravnih lepot je gorski del Peruja zelo priljubljen turistični cilj, še posebej privlačijo razvaline skrivnostnega mesta Machu Picchu in jezero Titikaka.
Selvas zajema skoraj dve tretjini države. Nekoč je bilo to območje neprehodnega tropskega deževnega gozda in razpršenih indijanskih plemen. Z izkoriščanjem naravnih virov (lesa, rud, nafte in zemeljskega plina) pa se je proti koncu 20. stoletja začel hiter in pogosto destruktiven razvoj. Danes živi tu približno šestina vseh prebivalcev.
Jezero Titikaka leži na meji med Perujem in Bolivijo na nadmorski Prevoz po Amazonki višini okoli 3800 m. Je najvišje plovno jezero na svetu.
Koka
Je ena najstarejših kulturnih rastlin, ki so jo v različne namene uporabljali že Inki. Še danes jo uporabljajo v ži- vilski in farmacevtski industriji. Žvečenje kokinih listov je od inkovskih časov do danes ostalo pomemben del kul- ture andskih Indijancev, saj tako premagujejo utrujenost in lakoto. Tujím turistom, ki jih na velikih višinah začne zdelovati višinska bolezen, na vsakem koraku ponujajo kokin čaj. Kokine liste lahko kupiš na tržnici, saj je veliko nasadov povsem legalnih. Med njenimi (legalnimi) pride- lovalci v Boliviji je bil nekoč tudi prvi indijanski predsednik
Morales.
Kokin čaj, znameniti »mate de coca«, ponujajo turistom na vsakem koraku.
Care:
91
JUŽNA AMERIKA SREDNJIH GEOGRAFSKIH ŠIRIN
Geografska enota vključuje Argentino, Urugvaj in Čile na jugu celine. Vse tri države ležijo zunaj tropskega pasu. Najbolj raznolika država je Čile, ki ga zaradi izredne razpotegnjenosti ob pacifiški obali sestavljajo trije zelo različni deli: puščava Atakama na severu, sredozemski del na sredini in pas fjordov na jugu.
Na splošno so podnebne razmere v tem delu Južne Amerike podobne tistim v Evropi. Prav to je eden glavnih razlogov za prevlado prebivalstva evropskega porekla. V Čilu sicer prevladujejo mestici, Argentina in še posebej Urugvaj pa skoraj nimata prebivalstva neevropskega porekla. Danes zato po svoje delujeta bolj »evropsko kot najbolj razviti del Evrope, ki postaja etnično čedalje bolj mešan.
Te države (še posebej Argentina) so dolgo veljale za najbolj »urejen<< del Južne Amerike, kjer nikoli niso čutili pravega pomanjkanja hrane. Argentina je nekoč slovela kot ena najbogatejših držav na svetu, vendar je njena slava zaradi socialnih nemirov, vojaške diktature in slabega vodenja gospodarstva v zadnjih desetletjih precej potemnela. Skupaj z Urugvajem je aktivna v skupnosti MERCOSUR. Sosednji Čile se je (tudi) zaradi svoje lege ob Pacifiku v veliki meri usmeril v trgovanje z azijskimi državami pacifiškega loka. Z uspešnimi gospodarskimi refor mami po koncu vojaške diktature je po letu 1990 postal skoraj zgleden primer razvoja tudi za druge latinskoame- riške države. Izvaža več kot tretjino vsega bakra na svetu, po vrsti kazalcev (BDP na prebivalca, indeks človekovega razvoja, nizka stopnja koruptivnosti idr.) je povsem na vrhu latinskoameriških držav.
WORD
Čilska prestolnica Santiago
Evropski priseljenci so v zmernih podnebnih razmerah na jugu Južne Amerike zlahka uveljavili evropske načine kmetovanja. Kmetijsko da- leč najpomembnejše območje so Pampe v osrednjem delu Argen- tine, ki se raztezajo tudi v sosed- nji Urugvaj. So eno najrodovitnejših območij na svetu. Svoj gospodarski razcvet so doživele v drugi polovici 19. stoletja. V Evropi so tedaj na- rasle potrebe po hrani, izboljšane prometne povezave (zlasti izgrad- nja železnic) pa so Pampe odprle svetovnemu trgu. Do danes so ob- držale svetovni sloves izvozno us- merjenega kmetijskega območja,
Urugvajska prestolnica Montevideo
ki se je še posebej uveljavilo z iz- Ovce na travniških prostranstvih Argentine
vozom žitaric (pšenice, koruze) in
mesa. V zadnjih letih so se temu pridružile tudi druge kulturne rastline, zlasti soja, kmetijstvo pa se moderni-
zira predvsem po ameriškem zgledu. Sredozemski del Čila je zaradi lege na južni polobli znan po izvozu sadja in zelenjave na severno poloblo, ko je tam zima.
92
Slovenci v Argentini
Argentina je skoraj v celoti država evropskih prise- ljencev, s čimer se Argentinci zelo radi hvalijo. Po poreklu je največ Italijanov, ohranila pa se je tudi močna slo- venska skupnost z okoli 30000 člani. Slovenci so se v Argentino izseljevali v več valovih. Izselitveni val se je močno povečal v obdobju med obema svetovnima voj- nama, ko so se v to državo izseljevali predvsem Primor- ci. Ob koncu druge svetovne vojne jim je sledil močan val političnih emigrantov. Ti so se povezali v zelo trdno skupnost in razvili bogato kulturno in izobraževalno de- javnost. Na ta način jim je uspelo večinoma bolje ohra- niti slovenščino kot izseljenskim skupnostim v drugih delih sveta.
Hotel Bled v Bariločah (Argentina)
Latinska Amerika
BRAZILIJA
Po svoji velikosti, številu prebivalcev in gospodarski moči ni »velikan<< le med latinskoameriškimi državami, ampak je sploh eden najpomembnejših >>hitro rastočih velikanov<< sodobnega sveta.
Površje lahko razdelimo na več naravnih enot, ki pa niso jasno izoblikovane. Na skrajnem severu pripada Braziliji majhen del Gvajanskega višavja. Domala dve tretjini državnega površja obsega Amazonsko nižavje na severu, ki pa še zdaleč ni le nižina. Skoraj celoten južni del države zavzema Brazilsko višavje. Tako rekoč neopazno se počasi dviguje od Amazonskega nižavja proti jugovzhodu, doseže največje višine v bližini atlant- ske obale, potem pa se v glavnem strmo spušča v ozek priobalni pas. Prav na njem so še danes največje zgo- stitve prebivalstva z večino brazilskih večjih mest.
Brazilija je v upravnem pogledu razdeljena na 26 zve- znih držav, ki jih pri geografskem pregledu države obi- čajno združimo v pet delov: Severovzhod, Jugovzhod, Jug, Srednji zahod in Sever.
Prebivalstvo Brazilije v marsičem spominja na prebi- valstvo ZDA. Delež prebivalcev evropskega porekla je že padel pod polovico, ostalo pa so prebivalci s predniki mešanega porekla. Podobno kot v ZDA država močno spodbuja skupno brazilsko zavest, Brazilci pa se radi po- hvalijo, da je pri njih manj rasizma kot drugod v svetu. Delež mestnega prebivalstva je podoben kot v ZDA, kar nekaj prebivalcev pa še vedno živi v favelah. V svetu so najbolj poznane favele iz Rio de Janeira. V tem mestu se blišč in beda izmenjujeta na zelo kratkih razdaljah. Fa- vele so večinoma na strmih pobočjih, saj je mesto stis- njeno med razčlenjeno obalo in okoliške vzpetine.
S E
Delež prebivalstva
6,6% 7,2%
15%
42,7%
Manaus
SREDNJI ZAHOD
Brasília
SEVEROVZHOD
Salvador
JUGOVZHOD
São Paolo
Rio de Janeiro
28,5%
JUG
Delitev Brazilije na pet delov. Z grafa je razvidno, da je najgosteje poseljen Jugovzhod.
Brazilska družba je socialno še vedno zelo razslojena. Favela Rocinha ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana. Desetina najbogatejšega prebivalstva ima v rokah več
kot polovico vsega bogastva, samo en odstotek pa skoraj polovico vseh produktivnih zemljišč v državi. Čeprav se je v desetletju po letu 2000 z novo socialno politiko, predvsem s programom bolsa familia, delež »uradno« revnih
93
í
zmanjšal s 30 na 15 odstotkov, so družbena nasprotja tako med posameznimi deli države kot znotraj največjih mest ostala zelo velika. Zato ne preseneča, da sta kriminal in nasilje še vedno med največjimi problemi brazil- ske družbe. Razkorak med tradicionalno in moderno Brazilijo je še naprej velik in se odraža tudi v velikih selit- vah prebivalstva, ki so največje prav med najrevnejšim severovzhodom in gospodarsko najmočnejšim jugovzho-
dom države.
94
Posamezni deli Rio de Janeira so razpršeni ob strmi in razčlenjeni obali.
Najhitreje rastoč sektor gospodarstva je komercialno kmetijstvo, Brazilija pa bo verjetno kmalu prehitela ZDA kot najpomembnejšo svetovno izvoznico hrane. Je največja izvoznica kave (čeprav se je pomen tega pridelka zmanjšal), pomarančnega soka, sladkorja, tobaka, govedine in perutnine ter med najpomembnejšimi izvoznicami soje na svetu. Na jugu prevladuje evropski tip kmetijstva, na severovzhodu plantaže, v notranjosti pa živinorejske farme in sodobno visokomehanizirano poljedelstvo.
Država ima zelo velike in zelo raz- nolike zaloge rud (predvsem žele- zove in aluminijeve), na novo pa so odkrili tudi velikanske zaloge naf- te in zemeljskega plina. To pomeni, da bo Brazilija v prihodnje tudi po- membna izvoznica energije. V svetu je prva po uporabi biogoriva iz slad- kornega trsta, ki ga uporablja več kot polovica avtomobilov.
Nova industrializacija po letu 1990 je Brazilijo povzdignila v glo- balno industrijsko silo. Država je te- daj »odprla<< svojo prej dolgo zašči- teno domačo industrijo mednarodni konkurenci in tujim vlaganjem. V samo dveh desetletjih se je produk- tivnost povečala za tretjino. Brazilija
je danes najbolj industrializirana Ena izmed industrijskih con v São Paolu
Latinska Amerika
južnoameriška država z zelo raznovrstno industrijo in izdelki, tudi s področja visoke tehnologije, ki so dosegli sve- tovni nivo kakovosti. Večina industrije je še danes v trikotniku mest Rio de Janeiro-São Paolo-Belo Horizonte. Od enega mesta do drugega se razteza več sto kilometrov dolg koridor zelo sodobne industrije.
Brazilija je tako velika in raznolika, da si je njeno geo- grafsko podobo dobro ogledati po delih. Severovzhod je območje stare kolonialne naselitve, kamor so Portu- galci za delo na plantažah pripeljali afriške sužnje. Danes je to najbolj prenaseljen in najrevnejši del države; tu živi polovica vseh revnih Brazilcev. Vzroki za eno najhujših revščin na celini niso le hude suše v notranjosti, ampak predvsem zemljiška razdelitev. Večina zemljišč je v rokah veleposestnikov, množice kmečkih delavcev pa so skoraj brez perspektive. V nasprotju z notranjostjo se je na obali razcvetel turizem.
Jugovzhod je gospodarsko najmočnejša in najbolj dinamična regija z največjimi mesti, zato je pravi magnet
za priseljence iz drugih delov države. Najprej so se tu Metalurško središče Volta Redonda naselili zaradi zlata in drugega rud- nega bogastva, potem pa se je moč- no razvilo tudi kmetijstvo. Regija je še danes najpomembnejše območje pridelave kave, ki pa so se ji pridružili tudi soja, sladkor in drugi pridelki. Tu so zgradili tudi najmodernejše ob- rate za proizvodnjo pomarančnega koncentrata. Najpomembnejše in- dustrijsko središče s polovico vseh v industriji zaposlenih Brazilcev je São Paolo, metropola, ki s svojo blisko- vito širitvijo po velikosti dohite- va Ciudad de México. Zunanja po- doba mesta z neskončno množico modernih stolpnic kaže veliko fi-
nančno moč in je simbol novodob- Neskončna množica stolpnic v São Paolu je odraz velike koncentracije kapitala. ne Brazilije.
Jug je izrazito območje evropskih priseljencev, ki so jih pritegnili nekoliko hladnejše podnebje in odlične mož- nosti za razvoj kmetijstva. Pripadniki različnih evropskih narodov so tu uvedli visokoproduktivne evropske načine kmetovanja. Regija velja za najpremožnejši del Brazilije, kjer se otepajo vseh revnih priseljencev, nekateri pa celo razmišljajo o lastni državi.
Srednji zahod je območje savan v notranjosti. Brazilska vlada je tu v šestdesetih letih postavila novo pre- stolnico Brasilio, ki naj bi pritegnila prebivalstvo in gospodarski razvoj na skoraj neposeljena prostranstva. Poskus je do neke mere uspel, ven- dar s precejšnjo zakasnitvijo, saj se je regija začela hitreje razvijati šele trideset let pozneje. Danes velja za eno od kmetijsko najbolj perspek- tivnih območij na svetu. Razlog so rodovitne prsti in možnost upora- be najsodobnejše mehanizacije na uravnanem površju z zelo malo de- lovne sile.
Prestolnica Brasilia se ponaša z moderno arhitekturo.
95
Sever zajema brazilski del Amazonije. To je največja in najhitreje razvijajoča se regija, ki je po letu 1980 doživela Izrazite spremembe. V njej so največja nahajališča železove rude, tu se odvijajo gigantski inženirski projekti in
največje priseljevanje na neko deviško ozemlje na svetu.
Država je začela tu v drugi polovici 20. stoletja ob pomoči tujega kapitala izvajati projekte na področju kmetij- stva, rudarstva in energetike. Začeli so graditi transamazonske ceste in orjaške hidroelektrarne, odpirati rudnike (železove rude, mangana, boksita in drugih rud) in izkoriščati gozd. V neskončnih prostranstvih tropskega dežev- nega gozda pa so tudi zaslutili priložnost za rešitev položaja revnih množic brez zemlje, vendar se to ni dobro izšlo. Vsako leto so privabili stotisoče revnih priseljencev, ki so dobili poceni zemljo, vendar kmetijstva niso bili vešči. Pogosto so se naseljevali na območja, ki jih država za to sploh ni predvidela. Prva žrtev je bilo redko pose-
ljeno indijansko prebivalstvo, ki so ga izrinili z njegovega življenjskega prostora.
Amazonsko nižavje iz zraka
Amazonski Indijanci so postali žrtev »modernega razvoja«.
Kako poteka vzorec »nove kolonizacije«
Ko skozi nepregledne gozdove zgradijo glavne ceste, se ob njih nase- lijo novi priseljenci. Ob cestah z izse- kavanjem ali požiganjem gozda pri- dobivajo ogromne nove poljedelske površine. V ekosistemu tropskega de- ževnega gozda pa je večina hranil v rastlinah in ne v prsti. Če odstranimo rastlinski pokrov, tropsko deževje v dveh ali treh letih izpere hranila iz prsti, zemljišče pa postane neupo- rabno za poljedelstvo. Priseljenci zač- nejo tedaj namesto poljedelskih kul- turnih rastlin sejati rastline za pašo, zemljišča pa prodajati rejcem živine. Poljedelci se nato preselijo na drugo območje, kjer izkrčijo nov del gozda, in cikel se ponovi. Amazonija pa ni postala le prostor za številne majhne kmetije, temveč so se tu razširile tudi orjaške govedorejske farme.
Krčevina tropskega deževnega gozda v Amazoniji
96
Tropski deževni gozd veliko izsekavajo tudi zaradi prodaje lesa. Velik del tega izvajajo multinacionalne druž- be iz Azije. Ta gozd so izkrčili v tako ogromnih razsežnostih, da so se vzdramili naravovarstveniki in javnost z vsega sveta. Amazonski gozd so označili za »pljuča človeštva«. Z njegovim uničenjem bi se v atmosferi zmanj- šal delež kisika, povečal pa delež ogljikovega dioksida, kar bi povečalo učinek tople grede. Krčenje prvot- nega tropskega gozda je nepovraten proces. Ta občutljivi ekosistem se lahko sčasoma obnovi le na majhnih
Latinska Amerika
krčevinah, ne pa tudi na velikih, kjer namesto prvotnih rastlin pre- vladajo druge, agresivnejše rastline od drugod.
Skupno je danes izkrčena že petina amazonskega gozda, največ v obliki velikanskega loka na jugu Amazonije na prehodu proti sava- nam. Nekako do leta 2005 so vsa- ko leto skrčili gozdne površine v velikosti Slovenije, potem pa je bra- zilska vlada sprejela drastične uk- repe, zaradi katerih se je krčenje zmanjšalo.
km2
35000
30 000
25 000
20 000
15 000
10 000
5 000
0
1988
1990
1992
1994
1996
1998
2000 2002 2004 2006
2008
2010
2012
Ocene skrčenih površin tropskega deževnega gozda v Braziliji v obdobju 1988-2010
1. Kateri višavji predstavljata najstarejši del Južne Amerike?
2. Zakaj je Amazonsko nižavje med najbolj namočenimi deli Južne Amerike? 3. Zakaj je južni del Argentine neprimerno bolj sušen kot južni del Čila?